Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 23. marec 2019 ― Aquaphoneia' je 'alkimistična' instalacija, postavljena v poetiko časovnosti in premenjanj glasu v materijo. Na prvi pogled delo spominja na stare alkimistične asemblaže – ki so očitno prisotni v prostoru, vendar hkrati izgubljeni v času. Prostorsko zvočno delo igrivo protipostavlja materialno-računalniške zgodovine govorečih strojev v imaginarnem asemblažu. Zvoki so v polnosti materializirani in čutno spremenjeni v stvarnost, podobno kot glina ali voda ali celo kot še nerealizirana alkemično-zvočna snov. Prostoru dominira velik rog, ki v spomin kliče duhove Edisonovih, Bellovih in Berlinerjevih naprav. V nasprotju z zgodnjimi posnetki, kjer je zbrana zvočna energija izjedkala vzorce brazd v trdno vinilno materijo, pa ta nenavaden asemblaž preobraža glas v vodo in vodo v zrak. Raztelešeni glasovi zapustijo svoj izvor, da bi lahko zazveneli na robovih velikega roga. Tak odtujen shizo-fon pade v globine lijaka, kjer se stisnjen v prostorsko-časovno neskončnost, kalciniran in utekočinjen končno sprosti. Vodni zvok nadalje teče skozi tri alkimistične komore, kjer se notranji čas preda tempu materialnosti: razvezan, a še vedno luciden in krepak. Tu so še drugi zvočni mehanizmi, ki alkimistično prevajajo zvočne materiale v prozodijo – v nekakšno viskozno alkemistično snov, iz katere vznikajo afektivne tonalnosti. Digitalna revolucija nam je omogočila, da smo oblikovali, izračunali, očistili in oblikovali zvoke kot še nikoli prej, a pogosto za visoko ceno breztelesnosti zvoka, z vmesniki, ki so povezani z zvoki zgolj s plastjo na plast reprezentacij, ločeni od rezonirajočih teles in seksi pretoka zveneče materije. V nasprotju z zlaganim digitaliziranim zvokom 'Aquaphoneia' prinaša intimno rekurzivni odnos med zvočnimi tehnologijami in transmutacijami materialnosti. A large horn floating mid space echoes the ghosts of Edison, Bell, and Berliner’s machines. But unlike early recording, herding sound energy to etch pressure patterns in solid matter, this odd assemblage transmu

ARS Likovni odmevi, 19. marec 2019 ― Nagrado prejme v sklopu 13. slovenskega bienala ilustracije V sklopu 13. bienala ilustracije v Cankarjevem domu v Ljubljani je nagrado Hinka Smrekarja za življenjsko delo prejel Kostja Gatnik. Njegov likovni opus je zelo raznovrsten in kot so zapisali v utemeljitvi, je zlasti v ilustraciji uveljavil popolnoma nove paradigme. Z izjemno inventivnostjo in izvedbeno odličnostjo se je v minulih desetletjih izkazal v vseh zvrsteh tabelnega slikarstva, vzporedno pa je ustvarjal na področjih ilustracije, stripa, grafičnega oblikovanja in fotografije. Izmikal se je ustaljenim slogovnim obrazcem, spontano je prehajal iz enega tematskega sklopa v drugega in svojo likovno govorico premišljeno dopolnjeval z elementi, ki so najustrezneje poudarjali vsebinske razsežnosti zadanih nalog, je zapisal Brane Kovič. V oddaji bomo ponovili pogovor, ki ga je pripravil Marko Golja pred nekaj leti.